Papež Frančišek: Središče oznanjevanja Božjega kraljestva je zastonjsko pričevanje in služenje

»Želel bi izreči hvaležnost vsem, ki so med mojim bivanjem v polikliniki Gemelli izrazili ljubezen, skrb in prijateljstvo ter so mi z molitvijo zagotavljali podporo. Ta človeška in duhovna bližina mi je bila v veliko pomoč in tolažbo. Hvala vam, hvala vsem, iz srca hvala«. S temi besedami se je papež Frančišek z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 11. nedeljo med letom, pred opoldansko molitvijo zahvalil vsem, ki so molili zanj med zdravljenjem v bolnišnici.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Danes v evangeliju Jezus kliče po imenu ter pošilja dvanajst apostolov. Ko jih je odposlal, je od njih zahteval samo eno stvar: »Pridigajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo‹« (prim. Mt 10,7). To je isto oznanilo, s katerim je Jezus začel svoje pridiganje. Božje kraljestvo, torej njegovo gospostvo ljubezni je blizu, prihaja med nas. In to ni ena izmed novic, temveč je temeljna resnica življenja, torej bližina Boga, Jezusova bližina.

Dejansko, če je Bog nebes blizu, mi nismo sami na zemlji in tudi med težavami ne izgubimo zaupanja. Poglejte, to je prva stvar, ki jo je potrebno reči ljudem: Bog ni oddaljen, ampak je Oče, pozna te in te ljubi, hoče te prijeti za roko, tudi ko hodiš po strmih in vijugastih poteh, prav tako ko padeš in se trudiš vstati ter nadaljevati pot, je On Gospod s teboj. Še več, pogosto v trenutkih, ko se čutiš najbolj slabotnega, lahko še močneje začutiš njegovo navzočnost. On pozna pot, On je s tabo, On je tvoj Oče, On je moj Oče, On je naš Oče.

Ostanimo pri tej podobi, kajti oznanjevanje Boga blizu nas vabi, da sebe zamislimo kot otroka, ki hodi z roko v roki z očetom. Njemu se zdi vse drugače. Velik in skrivnosten svet postane domač in varen, saj otrok ve, da je zaščiten. Ni ga strah in se uči odpirati. Spoznava druge ljudi, najde nove prijatelje, se z veseljem uči stvari, ki jih ni vedel, nato pa gre domov in vsem pove, kaj je videl, medtem ko v njem raste želja po odraščanju in delanju stvari, ki jih je videl početi pri očetu. Poglejte, zakaj Jezus začenja od tu, poglejte, zakaj je Bog blizu prvo oznanilo. Ko smo blizu Bogu premagamo strah, se odpremo ljubezni, rastemo v dobrem in čutimo potrebo ter veselje oznanjevanja.

Če hočemo biti dobri apostoli, moramo biti kot otroci, sedeti »na božja kolena« in od tam zreti na svet z zaupanjem in ljubeznijo, da bi pričevali, da je Bog Oče, da edini preoblikuje naša srca in nam daje to veselje in tisti mir, ki si ga sami ne moremo priskrbeti.

Oznanjati, da je Bog blizu. Toda kako to storiti? V evangeliju Jezus priporoča, da ne govorimo veliko besed, temveč delamo veliko dejanj ljubezni in upanja v Gospodovem imenu. Ne govoriti veliko, ampak opravljati dejanja: »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10,8). Poglejte, tukaj je središče oznanjevanja: zastonjsko pričevanje in služenje. Povedal vam bom eno stvar: vedno me begajo in zelo begajo »besedotvorci«, ki toliko govorijo in nič ne delajo.

Na tem mestu si zastavimo nekaj vprašanj: Ali mi, ki verujemo v Boga, ki je blizu, zaupamo vanj? Ali znamo z zaupanjem gledati naprej, kot otrok, ki ve, da ga nosi oče v svojem naročju? Ali znamo sedeti na očetovih kolenih v molitvi, poslušanju Besede, pristopanju k zakramentom? In končno, tesno ob njem, ali znamo vlivati pogum drugim, se približati tistim, ki trpijo in so sami, tistim, ki so daleč, in celo tistim, ki so nam sovražni? To je konkretnost vere in to šteje.

Zdaj pa molimo k Mariji, naj nam pomaga, da se bomo čutili ljubljene in bomo tudi mi posredovali zaupanje in bližino.