Papeževa poslanica za 58. svetovni dan miru: Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir
Papež Frančišek
Poslanica svetega očeta Frančiška
za 58. svetovni dan miru
1. januar 2025
Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir
I. Prisluhniti kriku ogroženega človeštva
1. Ob zori tega novega leta, ki nam ga je podaril nebeški Oče, časa svetega leta, posvečenega upanju, izrekam svoje iskrene želje za mir vsem ženskam in vsem moškim, zlasti tistim, ki so potrti zaradi razmer, v katerih živijo, ki se čutijo obsojeni zaradi lastnih napak, potlačeni zaradi sodbe drugih in tistim, ki ne vidijo več nobene možnosti za svoje življenje. Vsem vam upanje in mir, saj je to leto milosti, ki prihaja iz Odrešenikovega srca!
2. V letu 2025 Katoliška Cerkev obhaja sveto leto, čas, ki srca napolnjuje z upanjem. »Sveto leto« izvira iz starodavnega judovskega izročila, ko je zvok ovnovega roga (hebr. yobel) vsakih devetinštirideset let naznanil leto usmiljenja in osvoboditve za vse ljudstvo (prim. 3 Mz 25,10). Ta slovesen poziv naj bi odmeval po vsem svetu (prim. 3 Mz 25,9), da bi ponovno vzpostavil Božjo pravičnost na različnih področjih življenja: pri upravljanu z zemljo, posesti dobrin, v odnosih z bližnjimi, predvsem z najbolj ubogimi in tistimi, ki so jih zadele nesreče. Zvok roga je vse ljudstvo, tako bogatega kot obubožanega spomnil, da noben človek ne pride na svet, da bi bil zatiran: bratje smo in sestre, otroci istega Očeta, rojeni, da bi bili po Gospodovi volji svobodni (prim. 3 Mz 25,17.25.43.46.55).
3. Tudi danes je sveto leto čas, ki nas priganja k iskanju osvobajajoče Božje pravičnosti po vsej zemlji. Namesto roga hočemo v začetku tega leta milosti prisluhniti »obupanemu klicu na pomoč«,[1] ki se kot glas krvi pravičnega Abela dviga z mnogih koncev zemlje (prim. 1 Mz 4,10) in ki ga Bog nikoli ne neha poslušati. Mi pa se čutimo poklicane, da spregovorimo o številnih okoliščinah izkoriščanja zemlje in zatiranja bližnjega.[2] Te krivice včasih dobijo podobo tega, kar je sv. Janez Pavel II. opredelil kot »strukture greha«,[3] ker niso zgolj posledica krivičnosti posameznikov, ampak so se tako rekoč utrdile in jih ohranja široko razširjena sokrivda.
4. Sleherni izmed nas se mora na nek način čutiti odgovornega za opustošenje, ki mu je podvržen naš skupni dom, začenši s tistimi dejanji, ki, čeprav samo posredno, podpirajo spopade, ki bičajo človeštvo. Tako se podžigajo in prepletajo različni, a med seboj povezani sistemski izzivi, ki pestijo naš planet.[4] Zlasti imam v mislih vse vrste neenakosti, nečloveško ravnanje z migranti, uničevanje okolja, zmedo, ki jo namenoma povzročajo dezinformacije, zavračanje vsakršnega dialoga, znatno financiranje vojaške industrije. Vse to so dejavniki konkretne grožnje za obstoj celotnega človeštva. Zato hočemo na začetku leta, ki je pred nami, prisluhniti temu kriku človeštva, da bi se vsi skupaj in osebno čutili poklicane, da stremo verige krivičnosti in razglašamo Božjo pravičnost. Kakšno obrobno človekoljubno dejanje ne bo dovolj. Potrebne so namreč kulturne in strukturne spremembe, da bo prišlo tudi do trajnih sprememb.[5]
II. Kulturna sprememba: vsi smo dolžniki
5. Sveto leto nas vabi, naj se lotimo različnih sprememb, da bi se spoprijeli s trenutnim stanjem krivičnosti in neenakosti; opominja nas, da dobrine zemlje niso namenjene le peščici privilegiranih, ampak vsem.[6] Morda je koristno, da se spomnimo na to, kar je zapisal sv. Bazilij Veliki: »Katere stvari, povej mi, pa so tvoje? Od kod si jih vzel, da si jih vključil v svoje življenje? /…/ Ali nisi prišel popolnoma nag iz materinega telesa? Ali se ne boš spet nag vrnil v zemljo? Od kod izhaja to, kar imaš sedaj? Če bi rekel, da izvira iz naključja, bi zanikal Boga, ker ne bi priznaval Stvarnika in ne bi bil hvaležen Darovalcu.«[7] Ko zmanjka hvaležnosti, človek ne prepozna več Božjih darov. Vendar Gospod v svojem neskončnem usmiljenju ne zapusti ljudi, ki grešijo proti njemu: rajši potrdi dar življenja z odpuščanjem odrešenja, ki je vsem ponujeno po Jezusu Kristusu. Zato nas Jezus s tem, da nas je naučil očenaš, vabi, naj prosimo: »Odpusti nam naše dolge« (Mt 6,12).
6. Ko se nekdo ne meni za svojo vez z Očetom, začne kovati misel, da lahko odnose z bližnjimi vodi logika izkoriščanja, kjer močnejši zahteva pravico do zlorabe moči nad šibkejšim.[8] Kot elite v Jezusovih časih, ki so se okoriščale s trpljenjem najbolj revnih, tako tudi danes v medsebojno povezani globalni vasi[9] mednarodni sistem, če ni prežet z logiko solidarnosti in medsebojne povezanosti, povzroča krivice, korupcija, v katero so ujete revne države, pa jih še poglablja. Logiko izkoriščanja zadolženih zgoščeno opisuje tudi sedanja »dolžniška kriza«, ki pesti mnoge države, zlasti na južni polobli.
7. Nikoli se ne naveličam ponavljati, da je zunanji dolg postal sredstvo nadzora, po katerem nekatere vlade in zasebne finančne ustanove najbogatejših držav brez slabe vesti nerazsodno izkoriščajo človeške in naravne vire najbolj revnih držav, da bi zadovoljile potrebe svojih tržišč.[10] K temu moramo dodati še dejstvo, da so nekateri narodi, ki jih že bremeni mednarodni dolg, prisiljeni nositi tudi težo ekološkega dolga najbolj razvitih držav.[11] Ekološki dolg in mednarodni dolg sta dve plati iste medalje, logike izkoriščanja, ki dosega višek v dolžniški krizi.[12] Mednarodno skupnost vabim, naj bo sveto leto priložnost za priznanje obstoja ekološkega dolga med Severom in Jugom sveta, zaradi katerega naj bo zunanji dolg odpuščen. Gre za klic k solidarnosti, predvsem pa k pravičnosti.[13]
8. Kulturna in strukturna sprememba za premostitev te krize se bo zgodila takrat, ko se bomo končno vsi prepoznali kot sinovi in hčere istega Očeta in bomo pred njim priznali, da smo vsi dolžniki, pa tudi, da vsi zaradi logike deljene in različne odgovornosti potrebujemo drug drugega. Enkrat za vselej bomo lahko spoznali, »da imamo vsi potrebe in smo dolžniki drugi drugim«.[14]
III. Pot upanja: tri možna dejanja
9. Če dovolimo, da se te nujne spremembe dotaknejo našega srca, bo milost svetega leta vsakemu izmed nas ponovno odprla pot upanja. Upanje se rodi iz izkustva Božjega usmiljenja, ki je vedno brezmejno.[15]
Bog, ki ni nikomur nič dolžan, neprestano podarja svojo milost in usmiljenje vsem ljudem. Izak iz Niniv, vzhodni cerkveni oče iz 7. stoletja, je zapisal: »Tvoja ljubezen je večja od mojih dolgov. Morski valovi so v primerjavi s številom mojih grehov majhna reč, a če pretehtam svoje grehe v primerjavi s tvojo ljubeznijo, izginejo kot nič.«[16] Bog ne preračunava zla, ki ga je človek zagrešil, ampak je neskončno »bogat v usmiljenju zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil« (Ef 2,4). Istočasno posluša krik ubogih in krik zemlje. Dovolj bi bilo, če bi se ob začetku letošnjega leta za trenutek ustavili in pomislili na milost, s katero nam Bog vsakokrat odpusti naše grehe in oprosti vse naše dolgove, da bi naše srce preplavila upanje in mir.
10. Zato Jezus v molitvi očenaš izreče zelo zahtevno trditev, »kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, in sicer potem, ko smo Očeta prosili za odpuščanje naših grehov (prim. Mt 6,12). Za odpuščanje dolga bližnjemu je potrebno, da je naše življenje polno prav tistega upanja, ki nas dosega po Božjem usmiljenju. Upanje prekipeva od velikodušnosti, brez vsake preračunljivosti, ne dela računov v žepu dolžnikov, ne skrbi za svoj dobiček, ampak ima samo en cilj: dvigniti tistega, ki je padel, obvezati njegovo strto srce, osvoboditi ga od vsake oblike sužnosti.
11. Zato na začetku tega leta milosti želim predlagati tri dejanja, ki lahko povrnejo dostojanstvo življenju celih ljudstev in jih spet pripeljejo na pot upanja, da bo dolžniška kriza premagana in bodo vsi priznali, da so dolžniki, ki jim je bilo odpuščeno.
Predvsem povzemam poziv sv. Janeza Pavla II. ob svetem letu 2000, naj pomislimo o »bistvenem zmanjšanju, če ne kar o popolni oprostitvi mednarodnega dolga, ki bremeni usodo mnogih narodov«.[17] S priznanjem ekološkega dolga naj bi se najbogatejše države čutile poklicane storiti vse za oprostitev dolgov tistim državam, ki niso sposobne vrniti tega, kar dolgujejo. Da ne bi šlo za izolirano dejanje dobrodelnosti, ki je potem v nevarnosti, da sproži nov začaran krog dolžniškega financiranja, je seveda istočasno potrebno razviti novo finančno arhitekturo, ki naj vodi k oblikovanju nove globalne finančne listine, ki bo temeljila na solidarnosti in sožitju med ljudstvi.
Nadalje prosim za trdno zavezo za spodbujanje spoštovanja dostojanstva človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, da bi sleherni mogel ljubiti svoje življenje in z upanjem gledati na prihodnost ter si želel razvoj in srečo zase in za svoje otroke. Brez upanja v življenje se v srcih mlajših težko porodi želja po rojevanju novih življenj. Tu bi rad posebej še enkrat povabil h konkretnemu dejanju, ki bi lahko spodbujalo kulturo življenja. Mislim na odpravo smrtne kazni v vseh državah. Ta ukrep namreč, poleg tega, da je proti nedotakljivosti življenja, izniči vsako človeško upanje na odpuščanje in prenovo.[18]
Drznem si ponoviti še en poziv za mlade rodove v tem času, ki ga zaznamujejo vojne, pri čemer se sklicujem na sv. Pavla VI. in Benedikta XVI.:[19] vsaj določen nespremenljiv odstotek denarja, ki ga vlagamo v oboroževanje, uporabimo za oblikovanje svetovnega sklada, ki bo dokončno odpravil lakoto in v najbolj revnih državah omogočil izobraževalne dejavnosti, ki bodo namenjene spodbujanju trajnostnega razvoja in boju proti podnebnim spremembam.[20] Skušati moramo odstraniti vsako pretvezo, ki bi mlade pehala v to, da bi si svojo prihodnost predstavljali kot brezupno ali kot čakanje na maščevanje krvi svojih najdražjih. Prihodnost je dar za to, da presežemo napake preteklosti in zgradimo nove poti miru.
IV. Cilj miru
12. Za tiste, ki se bodo prek predlaganih dejanj podali na pot upanja, se bo dolgo zaželeni cilj miru približal. Psalmist potrjuje to obljubo: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila« (Ps 85,11). Ko se odrečem orožju kreditov in kateri od sester ali bratu vrnem upanje, prispevam k ponovni vzpostavitvi Božje pravičnosti na tej zemlji in se s tem človekom napotim proti cilju, proti miru. Kot je rekel sv. Janez XXIII., se bo pravi mir lahko rodil samo iz srca, ki bo razoroženo tesnobe in strahu pred vojno.[21]
13. Naj bo leto 2025 leto, v katerem se bo krepil mir! Tisti pravi in trajen mir, ki se ne ustavi pri zvijačnih pravnih prepirih in na mizah človeških kompromisov.[22] Iščimo resničen mir, ki ga Bog daje razoroženemu srcu: srcu, ki ne vztraja trmasto pri preračunavanju, kaj je moje in kaj je tvoje; srcu, ki razkroji sebičnost v pripravljenosti iti naproti bližnjim; srcu, ki ne okleva priznati, da je v odnosu do Boga dolžnik, in je zato pripravljeno odpustiti dolgove, ki pestijo bližnjega; srcu, ki malodušje pred prihodnostjo premaga z upanjem, da je vsak človek dragocen vir za ta svet.
14. Razorožitev srca je dejanje, ki vključuje vse, od prvih do poslednjih, od majhnih do velikih, od bogatih do ubogih. Včasih je dovolj nekaj tako preprostega, kot je »nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslušanje, zastonjska usluga«.[23][23] S temi majhnimi-velikimi dejanji se bližamo cilju, miru, do katerega bomo prispeli toliko hitreje, kolikor bolj bomo ob bratih in sestrah, ki jih bomo srečali, odkrili, da smo se že spremenili, da nismo več taki, kot smo bili v trenutku, ko smo krenili na pot. Mir se namreč ne rodi le s koncem vojne, ampak z začetkom novega sveta, sveta, v katerem odkrijemo, da smo drugačni, bolj povezani in bolj bratje, kot bi si predstavljali.
15. Podari nam svoj mir, Gospod! To molitev dvigam k Bogu, medtem ko svoje najboljše želje za novo leto pošiljam voditeljem držav in vlad, odgovornim v mednarodnih organizacijah, voditeljem različnih verstev, vsakemu človeku dobre volje.
Odpusti nam naše dolge, Gospod,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in v tem krogu odpuščanja nam podari svoj mir,
tisti mir, ki ga lahko podariš samo ti
tistemu, ki si pusti razorožiti srce,
ki želi z upanjem odpustiti dolgove svojim bratom,
ki brez strahu prizna, da je tvoj dolžnik,
ki ne ostane gluh za krike najbolj ubogih.
Iz Vatikana, 8. decembra 2024
Frančišek
[1] Frančišek. Spes non confundit. Bula o napovedi rednega svetega leta 2025 (9. maja 2024), 8 [slovenski prevod: Upanje ne osramoti. CDNS 41].
[2] Prim. Janez Pavel II. Apostolsko pismo Tertio millennio adveniente (10. novembra 1994), 51 [slovenski prevod: V zarji tretjega tisočletja. CD 58].
[3] Sollicitudo rei socialis (30. decembra 1987), 36 [slovenski prevod: Okrožnica o skrbi za socialna vprašanja. CD 37].
[4] Prim. Nagovor udeležencem srečanja, ki sta ga organizirali Papeška akademija za znanost in Papeška akademija za družbene vede (16. maja 2024).
[5] Prim. Apostolska spodbuda Laudate Deum (4. oktobra 2023), 70 [slovenski prevod: Hvalite Boga. CD 172].
[6] Prim. Spes non confundit, 16.
[7] Homilia de avaritia, 7: PG 31, 275.
[8] Prim. Laudato sì (24. maja 2015), 123 [slovenski prevod: Okrožnica o skrbi za skupni dom Hvaljen moj Gospod. CD 149].
[9] Prim. Kateheza (2. septembra 2020): L’Osservatore Romano (3. septembra 2020), str. 8.
[10] Prim. Nagovor udeležencem srečanja Debt Crisis in the Global South (5. junija 2024).
[11] Prim. Nagovor na konferenci držav članic Okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah – COP 28 (2. decembra 2023).
[12] Prim. Nagovor udeležencem srečanja Debt Crisis in the Global South.
[13] Prim. Spes non confundit, 16.
[14] Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 35 [slovenski prevod: Okrožnica Vsi smo bratje. CD 165].
[15] Prim. Spes non confundit, 23.
[16] Oratio X, 100–101: CSCO 638, 115. Sv. Avguštin gre celo tako daleč, da trdi, da Bog nikoli ne neha biti človekov dolžnik: »Ker ‘je tvoje usmiljenje na veke’, blagovoliš s svojimi obljubami postati dolžnik tistih, ki jim odpuščaš dolgove« (prim. Cofess., 5, 9,17: PL 32, 714).
[17] Tertio millennio adveniente, 51.
[18] Prim. Spes non confundit, 10.
[19] Prim. Pavel VI. Okrožnica Populorum progressio (26. marca 1967), 51; Benedikt XVI. Nagovor diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu (9. januarja 2006). Isti, Sacramentum caritatis (22. februarja 2007), 90 [slovenski prevod: Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija – zakrament ljubezni. CD 115].
[20] Prim. Fratelli tutti, 262; Nagovor diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu (8. januarja 2024); Nagovor COP 28.
[21] Prim. Okrožnica Pacem in terris (11. aprila 1963), 61.
[22] Prim. Molitev v spomin na 10. obletnico »Prošnje za mir na sveti zemlji« (7. junija 2024).
[23] Spes non confundit, 18.
